Voditelji zavezniških letalskih sil so bili prepričani, da lahko zaustavijo nemški vojaški stroj,če mu onemogočijo dobavo goriv in maziv. V tem prepričanju so strateške letalske sile bombardirale rafinerije surove nafte, proizvodne obrate sintetičnih goriv in skladišča goriv v rokah sil osi preko celega poletja in v drugi polovici leta 1944. Avgusta 1944 so Rusi zasedli Ploesti in tako onemogočili pomemben nemški naftni vir. Sintetična proizvodnja goriv je stem postala še bolj pomembna. Pred napadi so Nemci proizvedli 316.000 ton sintetičnih goriv na mesec. V juniju je proizvodnja padla na 107.000 ton in v septembru na samo 17.000 ton. 16. decembra 1944 je 15. zračna sila napadla več ciljev v Nemčiji s 600 bombniki B-17 in B-24. Najpomembnejši cilji so bili Brux, Plzen, Linz, Innsbruck in Beljak.Med bombniki, ki so nosili bombni tovor za Brux je bil tudi bombnik, ki je imel na repu številko 42-51922. Ta bombnik je bil edini, ki se mu tega dne ni uspelo vrniti v svojo bazo.Cilj Brux (danes Most v Češki republiki). 15.12.1942 so v Bruxu začeli proizvajati "nadomestno" gorivo iz rjavega premoga nakopanega v Sudetih. Brux je bil redno bombardiran v drugi polovici leta 1944, saj so se zavezniki močno trudili zapreti vse naftne vire, ki jih je uporabljal nemški vojaški stroj.

Zadnji let B24 ...
Liberator B-24J-15-FO s številko na repu 42-51922 je bilo izdelno v Fordovi tovarni Willow Run v bližini Detroita. To je bila največja tovarna na svetu v času druge svetovne vojne. Ko je delala s polno paro, je tekoči trak vsakih 55 minut zapustil nov Liberator. Od maja 1942 do junija 1945 je bilo v tovarni izdelanih 8685 B-24. To je skoraj polovica od 18.482 izdelanih B-24. Ford se je lotil gradnje bombnikov na avtomobilski način.Ko je Liberator 42-51922 priletel v Evropo, je bil dodeljen v 766. eskadriljo 461. bombne skupine USAAF kot nadomestno letalo, kjer je dobil številko 41. V tem času je bila 461. bombna skupina razporejena na letališču Torretta, ki je bilo 13 km jugozahodno od mesta Cerignola. V februarju 1944 so to letališče zapustile enote RAF, nato pa so ga Američani začeli preurejati, da so ga lahko uporabljali težki bombniki, saj je ob vsakem deževju na njem zagospodarilo blato. 461. bombna skupina je bila v sestavi 15. zračne sile in je v celoti prispela na letališče Torretta 24. februarja 1944. V tem trenutku je skupina imela 51 bombnikov B-24H. 2. aprila 1944 je skupina vzletela na prvo bojno nalogo proti Bihaču.Bombniki, ki so vzleteli z letališča Toretta, so imeli pred seboj 9 ur letenja do Bruxa in nazaj (preko 1050 km v eno smer). Zaradi velike razdalje so v bombnike naložili le 6 250 kilogramskih bomb in več goriva. Večje število sodelujočih letal je nadomestilo zmanjšan bombni tovor.Ob prvem svitu, je posadka začela nalagati svojo opremo v letalo. Po prihodu na krov so si najprej nadeli "električno perilo" in druge kose obleke za zaščito pred mrazom na večjih višinah. Predviden je bil let na višini 8.500 m.16. decembra je formacijo bombnikov proti cilju vodil major Rider. Preko Jadrana je formacija letela med dvema slojema oblakov, nad Alpami pa se je vreme izboljšalo. Nad samim ciljem je oblačnost segala do 6500 m visoko. Z izkoriščanjem nepretrgane oblačnosti se je majorju Riderju uspelo skoraj v celoti izogniti močnemu flaku. Edino letalo, ki je bilo zadeto nad ciljem, je bilo Wardovo. Tenhaken se spominja, da se nad samim ciljem ni zgodilo nič posebnega, kjub gostim oblačkom eksplodiranih protiletalskih granat. Ko je formacija zapustila cilj, je posadka opazila nenormalno nizek nivo goriva. Kmalu za tem se je ustavil motor številka 3. Takoj je bilo jasno, da je flak na več mestih prestrelil gorivno instalacijo. Kljub poskusom, da bi gorivo prečrpali v nepoškodovane rezervoarje, je bilo odtekanje preveliko in po preletu Alp so obstali vsi motorji. Nenavadno tišino je rezko presekal zvonec, ki je oznanil, da bo potrebno zapustiti letalo.Osem letalcev, ki so izskočili prvi, so dokaj hitro zbrali domobranci iz Rovt. Še isti dan so prišli v roke Nemcev. To so bili TenHaken, Wakefield, Haggerty, Merry, Palmer, MacDonald, Byers in Dunham. Haggerty trdi, da so jih zajeli v Rovtah nato pa so bili odpeljani v Ljubljano (Oberursel – Wetzler – Stalag Luft I). Ward, Merkouries in Mundy so bili ujeti mesec dni kasneje.Nekaj dni pred Božičem so osmerico iz zapora peš odvedli na ljubljansko železniško postajo. Na postaji je bila zbrana množica civilistov in nemškega vojaštva. Razpoloženje množice do letalcev ni bilo nič kaj prijazno, mladina jim je pod noge vrgla nekaj manjših kamnov. Z vlakom so odpotovali proti Dunaju, kjer so hitro spoznali jezo tamkajšnjih prebivalcev. Le svojim paznikom se lahko zahvalijo, da so srečno prispeli na drugo postajo, od koder so se odpeljali proti Münchnu in nato naprej proti Augsburgu. Na poti proti severozahodu so bili vedno bolj vidni učinki bombnih napadov iz Anglije. Na vmesni cilj potovanja Oberursel so prispeli 23. decembra. Tukaj so bili zaslišani in od zasliševalcev, ki so bili dobro poučeni o sestrelitvi letala, so izvedeli, da še vedno iščejo njihovega pilota, kopilota in navigatorja. Nemški vohljači na letališču Torretta so dobro opravljali svoje delo.Zadnji trije letalci so izskočili iz letala v bližini Jeličnega vrha, kjer je zaključilo svoj let tudi letalo. Jože Menard iz Jeličnega vrha se tega dogodka dobro spominja, saj se je letalo ustavilo le 70 metrov od njega in njegovega brata. Tam sta počivala s konjsko vprego. Samo 10 metrov od njunega očeta, ki je bil nekoliko nižje pod kolovozno potjo, pa je s padalom pristal eden od letalcev. Spremila sta ga do njihove hiše, kjer je otrokom delil bombone in žvečilni gumi. Vse tri letalce so kmalu našli domobranci iz Veharške postojanke (SNVZ). Niso jih predali Nemcem, temveč so jih skrili v vasi Potok z namenom, da jih izročijo četnikom s katerimi so imeli povezave. Nekaj dni pred Božičem se je to tudi zgodilo. Letalce je domobranska patrulja odpeljala v postojanko Horjul. Od tu so jih oblečene v domobranske uniforme vodili skozi Ljubljano in jih pri Sostrem predali četniški patrulji. Ta jih je odpeljala v Leskovec nad Višnjo Goro. Pred koncem januarja 1945 so v nepojasnjenih okoliščinah padli v roke Nemcem. Odpeljani so bili v ljubljanske zapore nato pa v taborišča v Nemčiji.Vsi letalci so dočakali konec vojne in se varno vrnili domov.

Posadka

Posadko na zadnjem letu B-24 42-51922 so sestavljali člani različnih posadk. Pilot Lee P. Ward  je bil iz posadke št. 53-2, večina ostalih letalcev pa iz posadke št. 49-7. V tej posadki je bil pilot Thomas M. Merkouris, ki je tega dne letel kot kopilot, ker je bil redni kopilot Robert G. Smith odsoten. Ostali člani posadke 49-7 so bili še bombardir Kenneth E. Merry, navigator Charles E. Mundy, levi bočni strelec Thomas H. MacDonald, desni bočni strelec Paul T. Haggerty, nosni strelec Thomas F. Byers, radijski operater Melvin G. TenHaken, strelec v spodnji kupoli Jesse H. Palmer, repni strelec R. C. Wakefield. Iz poveljstva se je posadki priključil še fotograf Harry W. Dunham. Ward in Dunham sta se z ostalimi člani srečala prvič.ward_l

 

 

 

 

 

 

Liberator 70 let kasneje ...